Gneča na Kislici

Gremo na Kislico! Streslo me je, kajti imam jo v slabem spominu. Na njo smo se odpravile štiri pohodnice v zelo vročem vremenu in meni je bila ta pot takrat zelo težka.
No, pa bo mogoče sedaj bolj! Res je bilo tako. Izhodišče je bilo izbrano tako, da smo »preskočili« prvi del strme poti, nato pa smo se povzpeli po grebenu, ki mu ni bilo konca. Res pa je, da se mi je zdaj zdela ta pot bolj privlačna, saj ni bilo počasi vzpenjajoče poti, ki utruja. Hop na skalo, hop na korenino, hop, hop in malo plezanja po belem apnenčastem skalovju in prva skupina je že vriskala na vrhu. Tri deske za klop postavljene v trikot, malo prostora vmes, res je to pravi Špičasti vrh, visok 992 m in v upravljanju PD Vitanje. Nastala je gor prava gneča, bilo nas je le 11, prostora na vrhu zelo malo, previdnost le ni bila odveč, kajti na tleh so bile palice, nahrbtniki, pohodniki veseli, da so bili poplačani za prekrasne razglede na celjsko kotlino in še kam. Med pohodniki je bilo nekaj prvopristopnikov na ta vrh, zato je po stari navadi sledil krst. Zlata in Jožica sta dobili nekaj zamahov »po tazadnji« in že takoj po tem opravilu smo se desno po potki odpravili v dolino. Bili smo blizu nam že znanega Strnadovega travnika, ki smo ga osvojili v preteklosti. Vse pohodnike pa je čakal ob povratku z gore okusno pripravljen Zdravkov ričet v Gasilskem domu na Mali gori. Ob spoznanju, da smo zopet pustili eno leto za sabo, in da smo se nekoč rodili, smo se vsi skupaj poveselili.