Naš Boč

Ko se zjutraj zbudim, pogledam skozi okno in zagledam Boč, ki se strmo dviga v nebo. Da je to naš Štajerski Triglav, mu rečemo. In pregovor pravi, da če ima Boč kapo, bo dež, če ne, pa bo lepo vreme. Ne glede na vreme, ga Četrtkovci večkrat osvojimo. Nanj se je mogoče povzpeti iz večih strani. Tokrat smo se peljali do šole v Kostrivnici in od tam šli po označeni poti proti planinskemu domu na Boču. Od tod je Boč videti drugače kot pa od naših krajev na zgornjem koncu in kar sram me je bilo vprašati, kje sploh ta Boč je. Ko že nekaj časa hodimo, Boča še vedno ni videti. So rekli, da bo zdaj pot bolj položna, pa nič od tega. Tudi prve dežne kaplje so začele padati po nas. Franjo si odpre dežnik, mi mu sledimo in kmalu pa se unese in preneha deževati. Del pohodnikov se je odločilo iti na vrh Boča, ostali pa smo šli proti domu. Zagledala cerkvico Sv. Miklavž in vedela sem, da je to naš cilj, kajti planinski dom je v neposredni bližini. V koči se ne mudimo dolgo, privoščimo si le tople napitke in potem pot nadaljujemo v drugi smeri proti koči »Velikonočnici« in še naprej do naše naslednje postojanke, kamor nas je povabila naša nova pohodnica Slavica. Tu pa nas je čakalo pravo presenečenje in lep sprejem, ki ga je ona pripravila. So rekli, da bo na trti visel pršut in še kaj, pa sem jaz pomislila, kako bo to zunaj videti. Pa ni bilo tako, kajti v gostinskem prostoru je bila na mizi ikebana iz vinske trte in gor je visel pršut in še druge mesene dobrote. To je bilo pravo presenečenje, doživetje, kaj vse se da narediti iz naravnih materialov in kako lepo in okusno dejansko to je. Ni ostalo v takem stanju posebno dolgo, ker smo trto kmalu »obrali« in mizo izpraznili oziroma pospravili. Lepo smo se imeli, lep pohod je za nami in še veliko jih bo…

Nada KOVAČ, januar 2019