Vau, kako lepo

Hojla, hojla, gremo in izkoristimo lep dan, toda kam? Na Celjsko kočo iz Laškega, ja, ja, tu pa mi še nismo hodili! Pot je lepa, brez izrazitih vzpetin, sicer malo dolgočasna, veliko gre po cesti, a pohodniki si imamo veliko za povedat, zato narave nismo kaj prida opazovali. Prevzel nas je pa predvsem razgled na Zasavsko hribovje, pred nosom nam je bil Malič, potem še dolga veriga hribov, čisto zadaj je bil viden tudi Kum s stolpom na vrhu. Ko smo se ozrli pa na desno stran, smo videli vas Svetino s svojo Cerkvijo in nad vasjo je bila vidna tudi Koča na Svetini. Vedeli smo bili, da se končno bližamo Celjski koči, sicer oblegani iz vseh strani. Morali smo se še povzpeti po travniku na hrib, nato v gozd in že smo kmalu prišli na razpotje, kjer se križajo poti proti vrhu in Celjski koči. Po poti, ki se je vila po hribu navzdol smo kmalu prišli do tako želenega cilja – Celjske koče. Ob dišeči kavici in obveznem slikanju smo bili veseli, da smo dosegli svoj zadani cilj, a 651 m nadmorske višine res ne predstavlja veliko, a pot je bila dolga, žgalo je pravo poletno sonce, pa še asfalta je bilo kar nekaj. Mi Četrtkovci nismo lovci na visoke višine, mi smo predvsem pohodniki, hoja nam je v veselje in hoja je naš cilj, zato se zadovoljimo z vsako potjo. Nazaj so nas nesle noge mnogo hitreje še posebej zato, ker so nas že čakali naši »konjički« na parkirišču ob Laškem gradu, ki so nas varno pripeljali domov.

 
Google has deprecated the Picasa API. Please consider switching over to Google Photos

Nada Kovač