Po guzejevi poti

Medtem ko je drugod deževalo, smo se mi Četrtkovci podali na del Guzejeve poti na Kozjanskem pod vodstvom vodnika Mirka, domačina iz Lopace, ki nas je v rahlo oblačnem in meglenem jutru sprejel pri znanem gostišču »Pri Obrezu« v zaselku Žegar, prijetni vasici sredi zelenih travnikov in obdelanih njiv, ki se razprostirajo po bregovih daleč naokoli. Vas Žegar je razvodje, kar pomeni, da tu tečejo vode v eno in drugo smer. Mirko nas je sproti seznanjal z vsemi zanimivostmi, ki so bile vidne na poti. Pokazal nam je zaselke kot so Dobje, Žegar, Planina in Lopaca, od koder je bila lepo vidna cerkev Sv. Ane, seznanil nas je tudi o načinu življenja v teh krajih, kjer se pretežno preživljajo s kmetijstvom. Najprej smo se po travniku po rosni poti povzpeli na najvišji del poti Puhorje 610 m, nato pa zložno po več kot 10 km dolgi razgibani poti. Vmes smo poslušali zgodbe o tem »strašnem« razbojniku Guzeju, legendi Kozjanskega. Tarča njegovih roparskih napadov so bila župnišča, gradovi, bogati trgovci, pa tudi na sejmih je rad deloval. Ožje področje njegovega delovanja so bili kraji med Prevorjem, Planino, Košnico in Šentjurjem, a ga je pot in želja za plenom zanesla včasih daleč iz teh okvirov, celo na Hrvaško in vse do avstrijske meje. Postal je strah in trepet bogataške gosposke in grabežljivih trgovcev in trn v peti lokalnih oblasti in orožnikov, ki so ga zamanj zasledovali in mu nastavljali pasti. Pri preprostih ljudeh pa je postal izredno priljubljen. Bil je najbolj spoštovan in dobrodošel gost v vsaki kmečki hiši, nudili so mu skrivališče in ga obveščali o potezah orožnikov. V njem so videli junaka, ki je brezčutno in krivično oblast vlekel za nos in se ji javno posmehoval. Za skrivanje in obveščanje se jim je seveda bogato oddolžil, pa tudi sicer je revežem rad kaj dal in jim pomagal, nikoli jim ni jemal.
Oh, ko bi še danes imeli kakšnega njemu podobnega, ki bi imel kje vzeti in kam dati. Med potjo smo spoznali, da tod ljudje skrbno obdelujejo polja, veliko ročno, ker se s stroji ne da. Videli smo lepo okopane njive krompirja, buč, fižola, veliko je posajenih vrtnin in to kaže na to, da ljudje od tod prodajo res prave bio pridelke, ki so iskani na tržnicah in njihovih domovih. Ljudje so po teh krajih zelo delovni, prijazni in povezani med sabo. Naš Mirko je z vsakim, ki smo ga srečali spregovoril in videlo se je, da so dobri znanci in prijatelji. Tudi mi pohodniki smo bili deležni njihove prijaznosti, saj nas niso nikjer pustili žejnih. Kmalu smo prišli do našega cilja Kozjanske domačije, ki je »prislonjena« na breg, ki je ves v cvetju, že na začetku je podprta z veliko cvetočo vrtnico. Vrata so nam bila odprta, spustili smo se v »dušo« te domačije med stare predmete, ki so jih nekoč uporabljali kot so: sklede, vaze, karbidovke, tehtnice in še veliko drugih stvari. Posebej nam je ostal v spominu pralni stroj in nihče od nas ni vedel, kaj bi to bilo, ko nas je Mirko vprašal, če ta pripomoček kdo pozna. V stari kuhinji so nam skuhali tako želeno kavo, pa tudi njihovo kapljico smo si natočili. Pokazali so nam tudi posebne prostore, kjer lahko preživljaš počitnice in to pod slamnato streho. Noro, noro, še savna in džakuzi kad, res prava povezava starih časov s sedanjostjo. Stopili smo tudi na Veronikin zeliščni vrt, kjer je tudi star vodnjak in ob potki po vrtu je bilo ogromno sladkih gozdnih jagod in predvsem veliko zdravilnih zelišč. Na koncu vrta je postavljen še kozolec, kjer domačini prirejajo igre o Guzeju in prikazujejo še druge kmečke običaje. Ti ljudje so res vse v enem: kot igralci, gasilci, planinci, mladinci in predvsem pridni kmetje, skratka povezani so med sabo in s skupnimi močmi skrbijo za promocijo njihovega lepega gričevnatega Kozjanskega predela. Težko smo se ločili od teh tako posebnih krajev in ljudi, ki jih pravzaprav nismo veliko videli, a občutili smo jih na vsakem koraku.
Mirku pa iskrena hvala za izčrpno vodenje zanimivega in lepega pohoda.

 
Google has deprecated the Picasa API. Please consider switching over to Google Photos

Nada Kovač