Kolesarski Metković 2021

Tradicionalno že osmič, smo se člani PD Konjice, natančneje člani kolesarska sekcije, odpravili na kolesarjenje v južne kraje. Že tretjič je bila naša destinacija mesto Metković v Dalmaciji, kjer smo pod vodstvom kolesarskih vodnikov PD Konjice in s člani prijateljskega kolesarskega kluba Metković, opravili pet nepozabnih kolesarskih tur.

Po zgodnjem vstajanju, nočni vožnji s kombiji in nastanitvi v hotelu MB HOTEL smo se planinci – kolesarji prvi dan s kolesi odpravili v obmorsko mestece Blace, kjer smo preverili, če je voda še vedno slana.

Ker je prvi dan minil v bolj lagodni vožnji in spoznavanju kraja za tiste, ki so bili z nami prvič, je bil že naslednji bolj kolesarsko naravnan … Spoznali smo se z makadamom in uživali v vožnji med nasadi oljk ter pogledih na nov most na Pelješac. Makadam je bil uvod v tretjo turo, pogledi na Pelješac pa v četrto turo.

V četrtek smo se opremljeni z rezervnimi zračnicami ter “vodo”  podali v sosednjo Bosno. Na poti smo si ogledali čudovito pravoslavno cerkev v vasici Prebilovac. Po začetnem asfaltu pa je sledil makadam … No, makadam je skoraj premila beseda za tak teren … Vsake toliko časa je bilo slišati: “pumpamo” (kar 7x). Vse ostale besede raje izpustim … Trd boj se je obrestoval in ob prihodu na asfaltirano cesto so sledili poljubi sreče – asfalta. Kako malo je potrebno, da je človek srečen :). Napori so bili hitro pozabljeni in Bosanci so v lokalu že lahko poslušali slovensko glasbo in občudovali plesne korake. Dokaz, da noge še niso bile utrujene.

Kljub vsemu pa so nam misli že uhajale na naslednjo turo po Pelješcu, ki smo jo zaradi našega gostitelja Dade malce prilagodili. Po vrnitvi iz bolnišnice je za nas organiziral piknik. Kaj vse žrtvuje človek za dobro družbo in ples … Še sreča, da njegova hiša še stoji po vseh tresljajih od plesa in poskakovanja.

Peta tura pa je presenetila vse nas. Začetna “laganica”  se je kmalu spremenila v 22 % klanec. Ja, tudi na morju imajo strme klance. Na vrh smo prispeli vsi, eni na kolesu, drugi pa ob njem. Po kolesarskem vzponu je sledil še pohod na sam vrh hriba – za Dalmatince gore – Marin Vjenac, s podmladkom iz KK Metković. Z vrha se je odprl lep pogled na širšo okolico.

Žal je tako, da je vsega lepega prehitro konec, tako se je prehitro končalo tudi naše pet-dnevno druženje. Sledilo je slovo, stisk rok domačinom, objemi in beseda adijo – ne  na svidenje, kar pomeni, da se še kdaj vrnemo. Med vožnjo domov smo se ustavili še v Imotskem in si ogledali MODRO JEZERO.

Posebna zahvala gre šoferjem kombijev, ki so nas varno pripeljali na cilj in nazaj domov, pomočniku Tomiju, ki bo nekoč vodnik – manjka mu le še podpis. 🙂 Prav tako se vsi skupaj zahvaljujemo spremljevalcem iz KK Metković (Marko, Dado, Goran), ki so nam pripravili res lep sprejem in nam bivanje v Metkoviću (MB Hotel, hotel NARONA, Mile, Kosta) naredili še bolj zanimivo ter veselo. 

Seveda pa zahvala velja tudi vsem udeležencem, ki smo z obilo dobre volje pripomogli, da je kolesarjenje tudi tokrat uspelo in minilo brez kakršnikoli težav. V Slovenijo smo se vrnili vsi negativni, a s POZITIVNIMI spomini na nepozabna doživetja na kolesu in ob njem.

Matjaž Rebernak