Planinci planinskega društva Slovenske Konjice, natančneje kolesarska sekcija, smo v soboto izvedli prvo kolesarsko turo v tem koledarskem letu. Jutranji zbor in vožnja proti slovenskemu morju nista bila najbolj obetajoča. 25 kolesark in kolesarjev je bilo zelo skeptičnih, kam jih načelnik sekcije vodi. Tudi postojanka za kavico jih ni naj bolj prepričala, saj je bil okrog in okrog samo sneg, sneg …
A ker je predsednikova beseda vedno zadnja, no naj bi bila, je druščina le prispela do izhodiščne točke. Tam jih je že čakal domačin, ki je s pomočjo Konjiških kolesarjev spoznaval lepote slovenske istre. Dokaz, da dober glas seže v deveto vas. Kljub slabši vremenski napovedi, se je družba podala na pot. Ravnina se je kar hitro spremenila v klanec in morje se je vedno bolj oddaljevalo. Vreme je zagrizenim kolesarjem služilo celo pot.
Na kolesarjenju velja zlato pravilo, da ni lepšega kot se usesti in dati nekaj pod zob. Prijazni domačini so lepo postregli s pijačo, malica pa je bila iz domačega okolja.
Asfalt se spremeni v makadam, “livu” ni več “disnu” in veter oz. sapica se spremeni v burjo … Namesto 30 km/h se mučiš na kolesu in dosežeš vekomaj 14, 15 km/h … Čisti užitek … Ampak na koncu se vse pozabi … Vsaka kletvica ob kolesarjenju v hrib, vsak zavoj v “disnu” namesto v “livu”,… Vse se pozabi, ker je družba dobra … Ostajajo le lepi spomini.