Planinski izlet na Rombon

V soboto zgodaj zjutraj smo se planinci podali na Rombon, ki sem ga v preteklosti nemalokrat opazoval, ko sem počitniške dneve preživljal v Bovcu. Vrh je od nekdaj bil moja velika želja, a se mi nikoli do sedaj ni uspelo povzpeti nanj, saj so vse poti nanj precej dolge, hkrati pa vročina, ki je običajno v poletno času tu stalnica, ni moj zaveznik.
Nočno jutranja vožnja je minila zelo hitro in mirno. Mnogim nam je uspelo še malo zadremati, saj je noč bila precej kratka. Pri trdnjavi Kluže smo se razdelili v dve skupini, kjer smo se ločeno po stari vojaški cesti, ki vodi skozi predor in višje mimo Hermanove trdnjave, po isti poti začeli vzpenjali do razgledne točke Veliki rob. Tu je nekoč stala avstro-ogrska obrambna točka, ki so jo zaradi nadmorske višine 1313 m poimenovali Kota Dreizehn-Dreizehn (Kota 13-13). Razgledna točka nudi čudovit razgled na bovško kotlino in okoliške vrhove.
Prva skupina je v spremstvu vodnikov Rajka in Tomaža nadaljevala pot proti vrhu Rombona, druga pa si je vzela malce več časa za raziskovanje ostankov soške fronte in se nato vrnila proti Bovcu. Zgodnja ura nam je prizanesla z vročino, ki pa se ji vseeno nismo mogli izogniti, ko smo se vračali v dolino. Vojaška mulatjera, vojaške utrdbe, na trenutke smo se znašli v pravih labirintih obzidij, ampak pot je bila lepo markirana, tako da se ni bilo moč zgubiti. Pot je v dobri družbi minila res hitro in na vrhu smo bili nagrajeni s prekrasnim razgledom na Zahodne Julijce. Pred nami sta se na italijanski strani bohotila Montaž in Viš, Jalovec, Mangart in Triglav pa so bili kot na naši dlani.
Po zasluženem okrepčilu z nahrbtnika in skrbnem ogledu vseh bližnjih vrhov pod budnim očesom Branka in Tomaža, smo mimo Čukle, v okolici katere so še vedno vidni številni ostanki rovov in kavern, kot tudi stavb bolnišničnega kompleksa. krenili nazaj proti Bovcu.
Kljub vse bolj pripekajoči vročini na poti nazaj, smo vseeno našli veliko trenutkov za dobro voljo, kakor tudi počitek v maloštevilnih sencah. Ko smo se spustili nazaj do gozdne meje pa smo že vedeli, da je glavnina poti za nami in bomo kmalu nagrajeni s hladnim pivom v centru Bovca.
Dan je v družbi vedno dobro razpoloženih planincev, vodnikov in šoferja Aleša, ki nam vedno lepo popestri pot, minil zelo hitro. Kljub naporni turi smo na koncu dneva bili polni energije, dobre volje in vtisov ter si obljubili, da se spet kmalu vidimo.
Hvala vsem gorskim vodnikom, še posebej pa Matjažu in Rajku, ki sta lepo skrbela za našo varnost na poti.
V pričakovanju naslednjega izleta in še enkrat hvala za nepozaben dan.

Simon Marguč

Prvič je bila z nami na turi Rebeka iz Levca.

Avtobus nas je danes odpeljal na severo zahod, med prečudovite Julijske Alpe. Dan smo začeli zelo zgodaj, da smo ga lahko kar se da izkoristili in moram priznati, da je ob dobri družbi zelo hitro minil. Razdeljeni v dve skupini, smo se člani planinskega društva Slovenske Konjice podali vsak svojo pot. Mi smo izbrali krajšo, ki je skupno zajela 5 ur hoje. Ob krajših postankih za pijačo in jedačo, nam je uspelo priti na težko pričakovan cilj z neopisljivim pogledom na sosednje vrhove in dolino Bovca. Ker smo po prihodu v dolino imeli še kar nekaj časa, da se druga skupina vrne, smo ta sončen dan izkoristili v reki Soči, ki je štela le nekaj več kot 10 stopinj. Zvečer smo se vsi zbrani, veseli in malo utrujeni odpeljali nazaj proti Štajerski.

Pohvalila bi organizatorje pohoda in predvsem našega voditelja Matjaža za odgovorno speljan izlet, veselim se še več takšnih!

Za PD Konjice, Rebeka