Pohod na Veliko planino

Velika planina (1.611m), je planota predalpskega sveta Kamniško Savinjskih alp, kamor smo se podali v nedeljo, 11. junija 2023. Z AP v Konjicah smo se ob 6.uri odpeljali mimo Celja, skozi Tuhinjsko dolino do Kamniške Bistrice do pod gondole, kjer smo se na parkirišču, po želji, formirali v dve skupini (krajša ali daljša pot). Prva skupina z vodnikoma Tomažem Levartom in Vladom Gorenjakom, se je podala na daljšo, zahtevnejšo pot. V tej skupini je bil tudi najmlajši, 11-letni Nik, ki je presenetljivo, zelo vztrajno in lahkotno ves čas sledil vodniku. Povzpeli smo se skozi Dolski graben na planino Dol. Vzpon smo začeli po bolj zaraščeni in zelo blatni poti, ker je pred tem deževalo, nato pa se ves čas vzpenjali po serpentinasti gozdni poti. Glede na sposobnosti udeležencev, je Tomaž prilagajal tempo, glede na potrebe (voda, počitek) pa vmesne postanke. S planine Dol smo se povzpeli še po bolj strmi poti do planine Konjščica, kjer je začetek oz konec Velike planine. Na pašniku smo občudovali cvetlice rumene pogačice in naredili skupinski posnetek, nato pa nadaljevali naš pohod po bolj lahkoni poti proti kapelici Marije Snežne. Med potjo smo morali poseči tudi po dežnikih ali palerinah, saj nas je ujel dež. Notranjosti kapelice si nismo mogli ogledati, smo pa občudovali planinske koče med pašniki. Razen na treh pašnikih, še ni bilo videti krav, ker se je pašna sezona šele začela in le-te še vozijo iz doline gor. Pot čez pašnike je zato bila lepša, ker še ni toliko iztrebkov. Po lahkotni poti smo se spustili do Domžalskega doma na Mali planini, kjer nas je že pričakala druga skupina z vodnico Ireno Rihtarič in ostalimi vodniki, ki je prišla po krajši in manj zahtevni poti. Z nihajno gondolo so se pripeljali do zgornje postaje Šimnovec, nato po kratkem vzponu prispeli do Zelenega roba, z lahkotno hojo po Veliki planini, kjer so si ogledali Muzej- notranjost pastirske koče z predmeti, ki so jih uporabljali nekoč ter se srečali s planšarjem v planšarski obleki, z njim poklepetali in se fotografirali. Med potjo so občudovali rumene pogačice in svišč, ki pa ga mi nismo nikjer videli. Tudi ta skupina je šla do kapelice Marije Snežne in nato do doma, kjer smo se srečali. Tu je bil ob dolgem postanku čas za malico iz nahrbtnika ali pa možnost toplega obroka (ričet, štruklji,…), kave, pijače. Po skupinskem fotografiranju smo se združeni vračali preko Kranjskega raka na izhodišče. Ker so se spet bližali temni oblaki, smo malo pospešili tempo in zadnji trenutek prišli v zavetje gozda, ko se je vlilo. Zaradi razmočenih tal, smo bili precej blatni, zato smo pred vstopom na avtobus poskrbeli za malo bolj čiste čevlje. Sledil je povratek proti domu s krajšim postankom v Mozirju (za kavo, sladoled,…), nato pa nadaljevali pot proti domu zadovoljni in z lepimi vtisi. Primeren tempo hoje, ti omogoča užitek in zadovoljstvo.

Hvala vodnikom za korektno, varno in odgovorno vodenje.

Za PD Konjice, Polona Rečnik