Tura na Visoki Kanin

13.8. 2022 s(m)o se konjiški planinci odpravili na Visoki Kanin, od tam na Prestreljenik mimo Prestreljeniškega okna čez ferato. Turo je vodil Tomaž Levart.
Tokrat sem se prvič pridružila, sicer kot planinka iz drugega društva, vendar me je mikaven opis ture toliko pritegnil, da sem si rekla, hop, grem pogledat še to turo.
Štart je bil, pričakovano, v zgodnjih jutranjih urah iz avtobusne postaje v Sl. Konjicah. Okrog 25 nadebudnih pohodnikov se nas je razvrstilo v 3 kombije in se odpeljalo proti začrtanemu cilju. Prijetne, sprva tihe jutranje debate pilota Bondija in kopilota Robija so skrajšale pot in kar naenkrat
smo bili na prvem postanku pred Ratečami in že v naslednjem trenutku na izhodišču pod Kaninom. In pohodniška avantura se je začela. Najprej smo se z žičnico odpravili na najvišjo točko, od tam pa proti našemu cilju, ki se je takrat skrival v oblakih. Pot se je lepo vila mestoma po melišču, nato vzpenjajoča se po skalnatem predelu zavarovanem z jeklenicami in klini, ter nekaj skobami. Kaninsko pogorje s svojo skalo, razpokami in žlebiči človeku odpira prostran svet, kamor stopa s spoštovanjem in hkrati radovednostjo, kje je vrh in kakšne prostranosti lahko človeško oko uzre od tam…
Vrh je bil dosežen po dveh urah zmerne hoje. Žal je bil zavit v meglo, veter je prepeval neko svojo pesem, ki je povzročila, da smo na hitro ovekovečili spomine v digitalno obliko naših fotoaparatov, ter se po krajši pavzi čimprej odpravili nazaj in hkrati naprej na Prestreljenik mimo Prestreljeniškega okna. Mogočnost le tega te ponovno spomni, kako je človek majhno in krhko bitje… Na tem mestu je nastalo nekaj čudovitih fotografij, veter pa se je le odločil, da bo zapel lepšo simfonijo. V tem duhu smo hitro namestili samovarovalne komplete, čelade so za varnost skrbele ves čas poti do te točke.
Sledila je preprosta ferata na Prestreljenik. Žal na vrhu ni bilo razgledov, ker sta se veter in megla toliko spoprijateljila, da smo se družno odločili za čimprejšnji sestop v varnem koraku. Sledila je vrnitev do zgornjega dela žičnice in vožnja do parkirišča. Po krajši pavzi smo se odpravili še do znamenitega pokopališča 1. svetovne vojne v Logu pod Mangartom, ki se nahaja na idiličnem kraju, obdanem s tihoto in smrekami.
Sledil je povratek domov v sproščenem vzdušju in prijetnih debatah, ki so me obogatile in mi spet odprle kakšen nov svet. Žal ni šlo brez postanka na Trojanah, kjer smo potešili svoje prazne želodčke in se nato srečno vrnili na začetek poti 😊.
Da, res je bilo prijetno! In prepričana sem, da še opravimo kakšno skupno turo.
Zapisala BG