Na Limbarsko goro

Nemir in hrepenenje po novih doživetjih me zajame že dan po skupnem četrtkovem pohodu. Ni mi mar kam bomo šli, vedno se najde kraj, ki si ga je vredno ogledati. Se zgodi, da greš tudi petkrat ali večkrat po isti poti, pa ne vidiš vsega, kajti narava se spreminja, pa tudi naša pozornost ni vedno ista. Danes si ogledamo zaplato snega in zajčje stopinje, drugič opazimo posebne izrastke na drevesu, pa spet drugič najdemo gobe in tako nikoli ni dolgočasno.
Pa gremo že enkrat na Limbarsko goro. Rečeno, storjeno! Peljali smo se do Krašnje in krenili na označeno pot najprej pod avtocesto, čez potok, potem pa po gozdu strmo v hrib. Ko se pot malo položi, pridemo ven iz gozda in na njivah nekaj zelenega raste. In sprašujemo se, kaj bi to bilo, ali je pšenica ali kakšne vrste trava. Po travnikih raste regrat in že nekaj pomladnega cvetja. Mi pa hitimo v hrib, kjer stoji planinski dom in cerkev. A glej ga, le-ta je zaprt, žeja pa taka! Pa nič zato, posedemo se na sončni terasi in si odpremo nahrbtnike in izpraznimo uporabno vsebino. Po počitku se odpravimo v dolino na naše izhodišče, od koder se odpeljemo do naših »Trojan«, kjer si privoščimo topel obrok in še kaj.
Zopet smo preživeli en lep dan v ne preveč visokih hribih, a za februar je bilo že kar preveč toplo in prijetno. O snegu pa ni ne duha ne sluha!

Nada KOVAČ, februar 2019