Bohor žari

Naši pohodniki so taki: ko rečejo sredi zime GREMO NA BOHOR, pa naj padajo z neba kopja ali železne krogle, mi gremo kamor smo se namenili. Pa smo šli, oziroma smo se peljali do zaselka Stara žaga, kjer smo pustili naše jeklene konjičke. Pot nam je bila znana, saj smo tod že enkrat hodili, zato se nismo držali skupaj. Sonce nam je bilo naklonjeno in že čez dobri dve uri smo že sedeli v koči in mirno čakali na ponujen fižol in zelje. Vsi smo imeli v glavi pol krožnika fižola, drugo polovico pa zelja, zanimalo nas je, če bodo zraven tisti ta pravi ocvirki. Pa se to ni zgodilo, kajti fižola je bilo le za vzorec, zelja več, ocvirkov pa sploh ni bilo. Jed je bila kot nekakšna bolj redka jota, no, pa pečenka in klobasa, to pa je bilo dobro. Drugič se moramo najaviti in kuhinja bo delala kot je treba. Sami mo bili krivi, zato smo bili pa vseeno zadovoljni s ponujeno hrano. S polnimi želodci smo se nato odpravili še na najvišji vrh Bohorja na Javornik. Ob geodetskem kamnu smo se fotografirali in hkrati že z očmi iskali pot, kjer bomo šli nazaj v dolino. Hodili smo nekaj časa po lepi označeni gozdni poti, potem tudi po blatu in bredli po grmovju in med podrtimi drevesi. Ta krožna pot je bila dolga kot jara kača, ni in ni je bilo konca. Sonce je že zdavnaj zašlo, mi pa še nismo bili na našem izhodišču. Končno smo po sedmih urah hoje, ko je bil mrak, počasi privandrali iz gozda, na koncu smo se morali celo oprijeti jeklenice, ker je bil zadnji del te dolge poti zelo strm. Imeli smo pravi planinski izlet in dokazali, da kljub vsem težavam, ki nas pestijo (bolezni, starost in še kaj), zmoremo še vedno veliko…

 

Nada KOVAČ, december 2018