Čudežna dežela

Kot Alice v čudežni deželi smo se v prelepem majskem jutru podali na pot med cvetoče travnike, ki so se počasi razcveteli v rumeni, beli, vijolični barvi. Travnik ob poti je bil res pravi čudež, saj v sedanjem tempu kmetje pokosijo travo še preden se poljsko cvetje razcveti.
»Glej koliko ivanjščic!«
»Celi breg je bel!«
»Tu pa je večji rumeni cvet, le kaj bo to?«
»To je vendar kozja brada!«
Čudno ime za tako lep cvet.
»Poglej, še zvončnice tu in poljsko grabljišče tam, obe rožici sta vijolični!«
»Jaz vidim pa ranjak, zdravilno zelišče!«
Mi pa gremo naprej. V gozd po ozki strmi stezici. Bukove veje visijo na pot in nam delajo pravi predor. Prijetno je hoditi v ponovno ozelenelem gozdu, travnikih in dihati sveži pomladni zrak. Ni čudno, da so nekoč v srečnih časih živeli tod škrati, Rdeča kapica, Sneguljčica… Zdaj tega ni, so še samo z zelenjem zakrite rudniške jame, rovi, morda še skriti zakladi Keltov in Ilirov, je pripovedoval naš Vahter Franc, ki je velik ljubitelj zgodovine teh krajev in zgodbe je stresal kar iz »rokava«. Kmalu smo se znašli pred 210 let staro kmečko hiško, pol leseno, pol pozidano, odprte duri so nas vabile v notranjost, kjer so nas s sten gledali tod živeči predniki. Lep pogled je bil na mala in čista okna, peči v kotu, z mizo in klopmi okoli in tod je rasel Vahterjev rod.
Vredno se je sprehoditi po teh bližnjih poteh in občudovati lepo še neokrnjeno naravo in znamenitosti v njej. Kar težko smo se poslovili od prijaznih domačinov, ki tod živijo in skrbijo za čisto in ljudem prijazno okolje. Pot nas je potem peljala do razvalin gradu Freudenberg na Brinjevi gori in potem naprej na Sv. Nežo, na kar nas je Franc ponovno razveselil z zgodovinskim predavanjem o teh krajih.
Polni lepih in zanimivih vtisov smo se vračali po mehki poti skozi gozd do cilja, kjer smo pot začeli in jo tudi zaključili.
Ne bo vam žal, če se boste odločili in se odpravili in našli pot v ta čudežni svet…

Nada Kovač, Stranice