Vsak po svoje

Lahko bi rekli, da smo v četrtek šli vsak po svoje. Odločili smo se, da gremo gobarit. Avtomobile smo pustili sredi gozda na dovoljenem parkirišču, potem pa smo nestrpno pogledovali pod smreke, če se kje le kaže kašen jurček. Odšli smo v koloni navzgor, a kmalu ni bilo videti nikogar več. Porazgubili smo se levo, desno med drevje, oči so bile uprte v tla, tu je goba, tam zopet druga, prava ali strupena, a goba je le bila. Pa nič, se si mislila, naj nabirajo gobe tisti, ki poznajo slinarje, cigančke, jurčke, kostanjevke tintnice, sirovke, dežnike in še katere. Bilo je zabavno, ko sem tu in tam videla rdečo mušnico, ki je kukala izpod listja, bila je varna, kajti nje ne bo nihče pobral. Jaz to pot nisem našla nobene »prave« gobe. Pa naj rasejo naprej, saj sem slišala, da so rezervoar za vodo, hrano ali gnojilo. Hodili smo po pohorskih gozdovih, eni so imeli nekaj gobic v košarah, drugi smo jim pomagali s kakšno pobrano gobo, a bera gob je bila to pot bolj slaba. Ob določeni uri smo se zbrali na Rogli, pomalicali, se naklepetali, pregledali gobe, potem pa smo se zadovoljni vrnili v dolino.

Nada Kovač, september 2017