|
VETERANSKI
PODVIGI
|
|
PREGLED POHODOV V LETU 2008 - VETERANI
Praznovanje novega leta je minilo, prazniki so bili že kar naporni, zato smo se odločili, da gremo v našo neposredno bližino in prehodimo pot preko Gore, kot tukaj radi rečemo mi domačini. Po lepo uhojeni poti smo se dvignili iznad Slovenskih Konjic do sedla pri Čažu, potem še šli naprej v hrib in prišli na vrh Babiča, to je hrib nad Konjiško vasjo. Potem smo se spustili po strmi poti navzdol do Tolstega vrha, mimo Lovskega doma, v Dražo vas. Vreme smo imeli lepo. Čeprav je pihal veter, nas to sploh ni motilo. Povrhu vsega smo našli še gobe, in to v januarju. Presenetil nas je bukov ostrigar, ki se nam je nasmihal ob poti na deblu. Čeprav je zima, nam je bilo toplo ob misli, da smo nekaj naredili za dušo.
Prejšnji dan smo preživeli lep večer ob druženju na občnem zboru našega društva. Že takrat je padla odločitev, da se naslednje jutro podamo na Stolpnik. Zjutraj smo se zbrali pri pokopališču in se podali po Zmajčkovi poti do ceste, ki pelje proti gradu. Pot smo nadaljevali po cesti, ki pelje do koče pri Štepihu, potem pa smo šli po markirani poti do vrha Stolpnika, kjer smo si privoščili čaj in kavo v planinskem bivaku, nato pa po kratkem počitku in kramljanju odšli po isti poti nazaj v Konjice. Imeli smo lepo vreme, mraz nas ni motil, tudi malo snega je bilo za vzorec.
Na Golek smo šli dvakrat, prvič konec januarja, drugič pa aprila, ko je bilo že vse v cvetju. Odšli smo od Vinotoča Ančka po markirani položni poti proti vrhu Goleka, kjer je nameščena skrinjica z vpisno knjigo in klopca za "utrujene" pohodnike, da si odpočijejo po "naporni" poti. Po kratkem oddihu, ki smo ga namenili za malico in formalnim vpisom v vpisno knjigo, smo se podali nazaj po isti poti. Nismo pa mogli iti mimo Vinotoča, ki je prijazno vabil, naj se vendar oglasimo tam. Topel čaj se nam je kar prilegel, potem pa smo se z osebnimi vozili odpeljali proti domu.
Odločili smo se, da gremo tokrat na obisk k našemu predsedniku, ki je skupaj z Lenko prevzel oskrbništvo na koči. Vsi smo se strinjali, da jima je ta naloga pisana na kožo. Lepo sta nas sprejela in nam postregla s samimi dobrotami. Uživali smo v lepem spomladanskem dnevu na tem koncu naše dežele. Po vrnitvi smo si obljubili, da bomo tu gor še večkrat šli. V dolino smo se vrnili po isti poti, srečni in zadovoljni, da smo preživeli skupaj en lep dan.
5. ZABUKOVICA-MRZLICA-ZABUKOVICA Maj se je že počasi poslavljal, z Vido pa sva jo mahnili na Mrzlico. Čeprav to ni bil čisto pravi pohod, sva bili zadovoljni, da sva združili dve stvari - hojo in izobraževanje, ki je potekalo v Domu na Mrzlici. Bili sva na preverjanju znanja iz Gorske straže in tako sva postali Gorski stražarki. Imeli smo poučni sprehod po hribu, kjer smo praktično spoznavali rastline, ki rastejo na gori, potem smo pisali tudi test. Vsi smo uspešno zaključili izobraževanje, dobili smo značke in izkaznice.
6. GABRJE-TRDINOV VRH-GABRJE Čeprav je bilo treba prevoziti kar veliko razdaljo, nam to ni vzelo poguma, da se ne bi povzpeli na tako znani Trdinov vrh. S Franjevim avtomobilom smo se zgodaj odpravili na pot. Do Gabrja smo prišli v dobri uri, kjer smo se po kratkem postanku pripravili na hojo. Krenili smo po markirani poti v hrib. Najprej smo prišli do Koče na Gospodični, kjer smo po kratkem postanku nadaljevali pot na Trdinov vrh. Posebej smo bili zadovoljni, da smo bili poplačani za lepe razglede in za cvetoče travnike tam gor. V koči so nam postregli z divjačinskim golažem v posebnih izdolbenih kruhovih štručkah. Zadovoljni smo se vrnili na izhodišče poti, kjer smo se potem zadovoljni odpeljali proti domu.
7. PODPEČ-SV. ANA-KRIM-PODPEČ
(Jezero) Želja, da se povzpnemo na Krim, se je tokrat uresničila. Odpravili smo se preko Ljubljane do Podpeči, kjer se nam je pridružila Vesna, ki je tukaj doma in dobro pozna področje Krima. Iz Jezera smo krenili proti cerkvici Sv. Ane, nato pa naprej proti Planinci, kjer smo imeli kratek postanek. Nadaljevali smo naprej po dobro označeni poti in kmalu prispeli na vrh Krima. Odpirali so se nam prečudoviti razgledi na vse strani. Od vetrnice se kar nismo mogli odtrgati, zanimali so nas vrhovi blizu in daleč, ki so bili trenutno vidni. O postrežbi v koči moram reči samo lepe besede, oskrbniki so čudoviti ljudje, ki ne skoparijo s prijaznostjo. Povratek je bil razen enega dela poti enak, le da nas je že preganjala nevihta, ki pa se je le obrnila v drugo smer. Pri jezeru smo se v gostišču odžejali in hkrati s terase občudovali cvetoče rumene lokvanje. Imeli smo res enkraten pohod, vsi smo bili istega mnenja. Hvaležni smo bili Vesni, ki nam je povedala tudi marsikaj, kar ne najdeš v nobeni knjigi.
8. KOPE-DOM NA KREMŽARJEVEM
VRHU-TAJZL-KOPE Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali proti Slovenj Gradcu. V Šmartnem pri Slovenj Gradcu smo krenili proti Kopam, kjer smo se na Pungartu pri Germovškovem domu pripravili za pohod. Vreme je bilo zaenkrat še lepo, toda kasneje se je poslabšalo. Naš cilj je bil, da pridemo do Koče na Kremžarjevem vrhu, kar nam je tudi uspelo. Hodili smo zmerno, ker so nekateri imeli bolečine v kolenih. Na koči so nam lepo postregli s hrano, pijačo in prijaznostjo. Dobre volje smo krenili nazaj, ampak tokrat proti Tajzlu, lepo obnovljeni koči, ki pa na žalost med tednom ni bila odprta. Zadrževali se tu nismo nič, ker se je že pripravljala nevihta. Grmelo je vse okoli, mi pa smo hiteli in nevihti tudi pravočasno pobegnili. Suhi smo prišli do parkirišča, kjer smo imeli naši vozili. Pohod je uspel in veseli smo se vrnili domov z željo, da kmalu zopet kam gremo.
Sredi tedna smo se odpeljali z osebnim avtom do Žekovca, nato pa smo se dvignili na Golte z gondolsko žičnico. Po planinski poti smo se podali do Smrekovca, kjer smo se tudi odpočili in okrepčali v planinski koči. Kmalu pa smo se obrnili nazaj proti Mozirskim planinam, kjer smo si ogledali tudi botanični vrt, obiskali Mozirsko kočo, uživali v lepem planinskem okolju, nato pa se zopet spustili z gondolo nazaj v dolino. Za nami je bil lep dan, ki smo ga preživeli v lepem planinskem okolju. 10. LUČE-LOKA POD RADUHO-LUČE Tokrat sem se na pot odpravila sama. Nihče ni šel z mano, saj so vsi imeli razlog, da ne morejo iti. V Lučah sem pustila avto in se odpravila po markirani poti proti Loki pod Raduho. Hodila sem sama, srečala nisem nobenega pohodnika, kar me je čudilo, ker je ta pot tako čudovita. Potem sem videla, da je bilo parkirišče pod kočo nabito polno. Se pravi, da so prišli gor le redki peš, velika večina pa z avti, kar je še dodatno onesnaževalo okolje. Na koči so imeli praznovanje 30. obletnice obnove koče. Gor je bilo veliko ljudi, pripravili so lep program, ki ga je bilo prijetno pogledati. Po koncu uradnega programa je sledila zabava. Jaz sem pa krenila nazaj proti Lučam. Da pa nisem prišla domov praznih rok, sem ob poti nabrala kar nekaj gob. Vreme mi je bilo naklonjeno, lepo je bilo hoditi in sanjariti o lepotah naših planin.
11. POLJČANE-BOČ VRH-KOČA-POLJČANE Sama sem se odpeljala do vznožja Boča, kjer sem se potem po Detičkovi poti odpravila direktno na vrh Boča. Povzpela sem se na stolp in opazovala okoliške hribe in lepo jesensko obarvano naravo, ki je prijetno vabila pohodnike v svoj objem. Nikogar nisem srečala, le ob prihodu do koče je istočasno prišel gor tudi oskrbnik, ki mi postregel kavico, ki sem jo zelo pogrešala. Malo sva poklepetala, nato pa je sledil spust po običajni poti do parkirišča, kjer me je čakal moj punto.
Lepi jesenski dnevi so nas zvabili na Krvavec. Ker je bila gondolska žičnica v popravilu, smo se z avtom odpeljali do Koče na Gospincu. Presenečeni smo opazovali področje Krvavca, ki je bilo eno samo gradbišče. Jarki, jame in kupi peska, zemlje ter kamenja so bili povsod. Urejali in pripravljali so vlečnice, smučišča in vse, kar sodi zraven, kajti zima se hitro bliža, vse to pa mora biti do snega urejeno. Kljub temu da so tam gor poti bolj slabo označene, smo vseeno prišli na vrh Zvoha, kjer smo presenečeni zagledali umetno jezero, ki služi za zasneževanje smučišč. Tega tu zgoraj nismo pričakovali. Vreme je bilo ta dan idealno, vsi hribi so bili lepo vidni. Lepe jesenske barve so nas vse očarale. Ker je bila večina lokalov zaprta, smo s težavo odkrili lokal, kjer so se prehranjevali delavci, nekaj pa je bilo tudi za ostale pohodnike. Ta dan so kuhali ješprenček, ki je bi še posebej okusen. Preživeli smo lep dan v naravi, ob pogledih na Grintavec, Kočno, Storžič in ostale gore. Zopet smo si rekli, da bomo še šli …
Vedeli smo, da je še vedno lepo iti v hribe, čeprav je že november. Nismo bili razočarani, ampak smo bili bogato poplačani za lepo preživet dan v naravi, ki je še vedno kazala lepo jesensko obarvano podobo. Iz Polzele smo šli po markirani poti na Vimperk, potem pa naprej do vrha Gore Oljke. Uživali smo še ob pogledih na cvetje na domovih, ki je še vedno bujno cvetelo. Tukaj mraz še ni škodil. Ogledali smo si cerkev, se okrepčali v koči, kjer smo ugotovili, da nam je stregla gospa, ki je bila doma v naši bližini. Spoznala nas je po govorici in takoj je vedela, od kod prihajamo. Prijaznost oskrbnice in postrežba sta nas očarali, sklenili smo, da bomo še šli na goro. S prijetnimi občutki smo krenili po isti poti proti Polzeli. Preden pa smo se odpeljali, smo si privoščili še dobro kavo.
VIDA KAMENŠEK
P.S. VETERANI, SVAKA ČAST (uv) |
